ROVTE , 500m nad morjem  , v 14 hišah živi 59 ljudi,v bivšem Turkovem prugu stoji že štirideset let vikend, ravnica pod jugovzhodnim pobočjem Malega vrha, visok 811m, spodaj jo zaključujeta potoka Plaznica.(v franciskejskem katastru Poznica) in Turkov potok. Prvi loški urbar 1291 omenja hubo Tessen, ki je pripisana Nemiljam, tretji urbar 1501 pa omenja tri hube pod Poljšiško župo.

Še iz Leksikona Dravske banovine je ugotovljivo, da je po sredi Rovt tekla fevdalna, katastrska, upravna in cerkvena meja; zahodni,  manjši del je pripadal Loki, fari Selca, še do 1956, tja so pokopali Gregorjevo staro mamo in Matijevčevo teto Fani Bauer, do druge vojne je bil ta del upravno v besniško občino, srez Kranj, drugi večji del pa pod radovljiške gospode, v faro Ovsiše in v Občino Ovsiše, kataster k.o.  Češnjica pri Kropi.

4

Rovte so po prebivalcih nazadovale in celo po številu hiš, v prvem terezijanskem popisu iz 18. stoletja je bilo v tej vasi 16 hiš in 64 ljudi, (to je cesarica Terezija popisovala 1754), v vasi ni več  naslednjih domačij: Kovačnik, Pajžbar, Debevec, Turšček, Štefanovec, slednjo kmetijo je prevzel Turk, nekdaj je šla pot iz Rovt na Njivico skozi današnje Turkovo dvorišče, takrat je bila Štefanovčeva kmetija pod potjo, Turkova pa nad potjo za  na Njivico. Spomin na nekdanje hiše in hleva pri Kovačniku ob sedanjem Potočniku, pri Debevcu ob sedanjem Matijevcu in pri Turščku nad sedanjim Gregorjevcem sta bili po dve grobljasti jami, okoli pa so rasle češplje.

Rovtarske kmetije imajo zemljo v celku( Turkova, Gregčeva, Markova, Jeromova), kajže pa so stisnjene na hribčku nekdanjega skupnega pašnika. Pod Ozimčevo kajžo so zelo gosto posajeni kamniti mejniki, ki so nekdaj delili skupni pašnik od Markove trate.

V hišnih imenih se skrivajo osebna imena; Gregorjevec(Gregor), Gregec(Gregor), Markec(Marko), Štefanovec( Štefan), Jerom(Hieronim), Matijevec(Matija), Štefek( Štefan).Imena iz dejavnosti; Prekuh(prekuhavanje sadja), Ozimec( sejanje oziminega žita), Pajžbar( sušilec sadja), Kovačnik(po majhnem novcu).Le hišni imeni Bratuš in Mrnak sta težje razložljivi, Bratuš morda izvira iz besede brat, Mrnak pa iz marnje-skrbnik, na sredi vasi pa je domačija Potočnik, ki je dobila ime po priimku prvega lastnika Potočnik, hiša je bila zgrajena 1911. Postavil jo je takratni gospodar pri Turku, ki se je kot vdovec drugič poročil in umaknil otrokom iz prvega zakona.

Sredi Markovega polja je znamenje, na poslikavah so: kalvarija, sveta družina, sveti Lovrenc in križanje, na robovih sta sveti Mohor in Fortunat,  Znamenje stoji ob starodavni poti iz Brezovice, Češnjice preko Rovt do Šmartina, kamor so nekdaj pokopavali mrtve in ob tem znamenju počivali( tako pravi dr. Cene Avguštin iz Radovljice), znamenje je dal obnoviti Tone Bešter, Markov iz Rovt 1998. Na koncu vasi za Turkom proti Njivici stoji Turkova kapelica iz 17. stoletja, ki je zadnjič pozdravila mrtvega, ko so ga nesli v Selca. Romarji so nekoč začeli moliti križev pot v Nemiljah na Razpokah in so ga zmolili prav pri Turkovi kapelici v Rovtah. Pred petimi leti jo je gospodar Rudi Potočnik obnovil, poslikavo je delala Mašukova, Rusinja, ki živi v Ljubnem. Podobno slovo je bilo vedno za tistega, ki so ga nesli na Ovsiše, pod Gregcem, kjer je stal križ. Nekoč je stal tudi križ na poti med Turkom in Potočnikom, ki je najbrž pozdravljal romarje iz Selške doline na Brezje, ta križ sedaj stoji na kajžah, na križišču ob robu Jeromovega bošta, ko se Rovtarji poslavljajo od mrtvega, ki ga peljejo po cesti na Ovsiše.

Sredi Malega vrha je Turkova kraška jama s kapniki, ki so jo raziskovali že 1938. leta.

V Malem vrhu je delovala partizanska tehnika, ki jo je vodil domačin Slavko Benedik, do 21. decembra 1944, ko so jo besniški domobranci zažgali. Družino Slavka Benedika, Ozimčevo so izselili v delovno taborišče v Rotterdam na Nizozemsko.

Soška fronta je med prvo svetovno vojno vzela brata Benedika, ki sta bila gospodarja pri Ozimcu in Bratušu. V rojstnem kraju pod Zabrekvijo jima stoji kapelica.

Po drugi vojni se je najbolj zmanjšalo število prebivalcev v Rovtah, pet jih je vzela vojna( Joža Mihelič-Štefkov je ostal na vzhodni fronti pri Odesi, Franc Mihelič-Štefkov s Tomšičevo brigado nad Mačkovcem na Dolenjskem, Rezka Rakovec-Mrnakova na Pokljuki, Alojz Rakovec-Bratušev pod Češnjico in Slavko Benedik-Ozimčev v Dragi pri Begunjah, ko vodil kurirsko četo), pa mnogo mladih je odšlo v mesta, ker vas do 1953. leta ni imela ceste, vodovod pa je dobila šele 1968. leta.

Vsi štirje kmetje in na kajžah Prekuh si imeli gepelj, ročica, ki jo je porivala ali vlekla vprežna živina, ta je vrtela pogonsko gred, ki je poganjala na skednju mlatilnico ali slamoreznico.

5

Drugi pa so škopo rezali na ročne«koze« in tudi ročne slamoreznice.

Elektriko so v Rovte napeljali za Božič 1937(nekateri trdijo, da leto kasneje), razdelilni transformator so postavili pri Fištru na Poljšici in drogove v Rovte, na vrhu kajžarskega poljšiškega polja je bil drog  »toplar«. Pri miniranju luknje za drog je skala priletela skozi streho Vrbanovčeve hiše na Poljšici. Napetost je premogla tako obremenitev, da sta na Poljšici lahko delovala dva elektro- motorja, v Rovtah pa le eden, vem da smo pri Štefku kupili tak motor 1951. leta.

Talnico so vlekli iz šterne skoraj pri vsaki hiši: Gregec, Markec, Jerom, Turk, Potočnik, Bratuš, Mrnak, Gregorjevec, ki jo je imel v mali veži na malih vratih. Mrnakova šterna je služila kajžarjem. Ob njej je stala žganjekuha. Štefek in Matijevec nista imela šterne. Vodovod so napeljali šele 1968. leta iz Mrzlega studenca nad Kamno Gorico, po vseh vaseh Krajevne skupnosti Podnart.

Štefek je že 1952. leta nagovarjal Rovtarje za vaški vodovod iz Štefkovega potoka v Lazu, pa so vaščani imeli dva pomisleka, da voda ne bo pritekla preko Gregorjevega roba in da je cesta v Rovte bolj pomembna pridobitev. Zato je Štefek sam napeljal vodovod iz svojega studenca, potrebno je bilo skopati 600 m jaška za vgraditev pocinkanih cevi in voda še danes teče v hišo.

Lastne vodovode so imeli Turk, Prekuh, zajemala sta vodo v grabnu za Matijevcem.

Potočnik je zajetje dobil pod Bratušem, Markec je z natego črpal vodo iz Curgle, potok na koncu Markovega polja, nategi so rekli »voven«. Ozimec je imel kapnico, Štefek pa ročno črpalko, ki je zajemala vodo iz Mrnakove šterne.Okoli leta 1960 je kapnico zgradil tudi Stanko Režek pri Matijevcu, ročno črpalko pa tamladi Mrnak Jože Hlebčar.

V Rovte je vodil samo kolovoz. Že prvo vojno zimo  1941/1942 je nemška okupacijska oblast naročila občinama Ovsiše/Podnart in Besnica, da sta mobilizirali starejše moške in fantiče, ki so začeli graditi cesti: od češnjiškega mostu skozi Češnjico in od Jerala na Logu skozi Njivico v Rovte.. S Češnjice so prišli do dna Plaznic pa tudi cesto po Turkovih Štukah je še po vojni širil znani Martin Kozlakar, ki je zvečer rad zahajal po hišah za ta kratkim. Posebno Ozimec Janez Pogačnik, ki se je priženil z Brd pri Voščah je znal tlakovati ceste (fajštrati).

S Plaznic so začeli Rovtarji cesto graditi leta 1952.

Eden prvih avtomobilov, ki je zapeljal v Rovte, je bil gotovo od radovljiških zdravnikov, Šarca ali Slivnika, pa tudi »Julka« od kroparskega ledrarja. Rudi Potočnik je prvi vozil DKV 250 motor in okoli leta 1957 Fiat 600.

Že pred vojno so imeli pri Turku v gostilni radio Orion, seveda Nemci so ob prihodi vse radie in motorje pobrali, tudi lovcem puške. Med vojno so naskrivaj pri Mrnakovih partizani poslušali  poročila   glas radio Moskva.

V času republiške vlade Staneta Kavčiča v Ljubljani so kmetje dobili prva posojila in Turk je kupil prvi v Rovtah traktor Zetor, pa tudi prvo kosilnico je  z izmišljenim garantnim pismom strica Rudolfa iz Amerike uvozil iz Italije, dvokolesno »bečeesko«.

N a koncu Rovt proti Njivici je Turkovo znamenje, na drugem koncu proti Poljšici pa je novo Gregčevo znamenje.

Pri Turku je bila nekdaj gostilna s prenočišči, danes ponudijo domače različne napitke iz sadja. Pri Gregorjevcu živi paraplegik Marjan Peternelj, nosilec mnogih kolajn s tovrstnih svetovnih prvenstev in olimpijskih iger v metu diska, kopja, krogle in sprintu, bil je tudi košarkarski reprezentant.

Parcelna ali ledinska imena, ki so ozko značilna za Rovte:

mršnik-kraška jama, suha ali z vodo, Potočnikov, Jeromov, Turkov,

pvaznice-travnik, pašnik ob bregovih potoka Plaznica, Markove, Gregčeve, Jeromove,

pvana-planjava,

klenenca-izvir vode, Jeromova,

6

pod turnam-izvir potočka, Gregčev,

na dolinah-del gozda v Malem vrhu, Jeromove, Gregorjeve,Gregčeve,

srednca-krčevina v gozdu, Markova, Bratuševa, Mrnakova, Gregorjeva,to ledinsko ime je že zapisano v urbarju 1291,

vašček-mali laz, Mrnakov,

pasji rovn-slabši travnik, Turkov,

rupa-dolina, Turkova,

za jamam-skrčen svet, Prekuhove za jamam, pod potjo okoli Malega vrha z Njivice v Nemilje,

brd-hrib, Turkov,

štuke-pašnik na koncu pred gozdom, Turkove,

na kopiš-na kopišču, bivše mesto, kjer je stala oglarska kopa,

apnenca-kjer so kuhali apno,

na bčk-hribček, Turkov,

trata-travnik, Markova, Turkova.

Rovte, ime vasi so v nemškem jeziku različno zapisovali: Route, Routhe, Rotte, Routh.

Pisec tega orisa Krajevne skupnosti  Podnart je rojen v Rovtah na kajžah pri Štefku.